Socialna država je ves čas na udaru, zato nas mora zanimati, kaj se z njo dogaja.

Kakorkoli obračamo, pa socialna država ni nekakšen zaokrožen ali homogen projekt, saj se spreminja skozi čas in se oblikuje vedno znova oziroma prilagaja glede na aktualne socialne, družbene probleme, obenem pa postopoma uvaja in širi nove socialne programe ter ukrepe. Zato jo je treba misliti ves čas, iskati nove prijeme in orodja, pri tem pa seveda vseskozi zasledovati solidarnost in univerzalnost. Kako zelo potrebna je pametna in pravična socialna država, pa je nenazadnje pokazala tudi korona kriza, ki je naša življenja tako zelo postavila na glavo.

Kaj pomeni socialna država?Delavska tema 2021

 

Socialna država je na eni strani kompleksen pojem s pomembnih širšim zgodovinskim in družbenim kontekstom, na drugi pa skupek konkretnih politik in ukrepov, ki tako ali drugače vplivajo na naša življenja.

Socialna država je država, ki si za cilj postavi socialno varnost in socialno pravičnost za vse svoje prebivalce in prebivalke. Pojem zajema različne državne ukrepe ter javno financiranje obvladovanja tveganj, ki ogrožajo socialno varnost prebivalstva. Pojem socialna država naj bi leta 1894 prvi uporabi avstrijski pravnik in levo liberalni politik Julius Ofner v svojem delu Studeien Sozialer Jurisprudenz, ki ga je povezal s pojmoma demokracija in pravna država.

Pred tem je bila socialna varnost stvar posameznika ali družine in ne države. Zaradi industrializacije v 19. stoletju pa so, kot rečeno, socialna beda  in težave delavstva z boleznimi, poškodbami in drugimi tveganji pripeljale do političnega gibanja, na podlagi katerega je država dobila nalogo, da začne sistemsko preprečevati vzroke za revščino prebivalstva. Danes sistemi socialne varnosti v državah Evropske unije temeljijo na dveh različnih pristopih imenovanih po njunih utemeljiteljih – gre za Bismarckov in Beveridgeov model. Bismarckov model socialne varnosti je bil prvič vzpostavljen konec 19. stoletja v nemškem cesarstvu. Njegova glavna značilnost so obvezna socialna zavarovanja, neposredno povezana s pogodbo o zaposlitvi oziroma z dejavnostjo samozaposlenega – pravica do socialne varnosti je torej povezana z zaposlitvijo. Sistem je bil financiran pretežno s prispevki ,ki si jih delitea delavec kot zavarovanec in delodajalec, obenem pa lahko del sredstev po potrebi redno prispeva državnih proračun. Možnost je bila tudi, da zavarovana oseba prispeva po svojih zmožnostih, a je upravičena v skladu s svojimi potrebami. V Bismarckov model socialne varnosti uvrščamo večino držav celinske Evrope.

Beveridgeov model univerzalnega kritja pa temelji na kraju in bivanja in ne zaposlitvi. To pomeni, da je vključeno vse prebivalstvo, zato ga označujemo kot »univerzalno kritje«. Ta model socialne varnosti je v veljavi v Združenem kraljestvu, na Irskem, v nordijskih državah in tudi v nekaterih drugih članicah EU. Obstajajo sicer tudi države z mešanim modelom socialne varnosti.

Slovenski blaginjski sistem naj bi sicer temeljil na enem najzgodnejših evropskih izročil. Njegovi začetki segajo v čas Avstroogrske, kjer so konec 19. stoletja vpeljali prve sheme obveznih socialnih zavarovanj za tveganja, povezana z zdravjem, nesrečo pri delu in starostjo. Bismarckova zapuščina naj bi svoje sledove pustila tudi v času kraljevine Jugoslavije, za katero je bil sicer značilen velik razkorak med takrat sprejeto, relativno moderno normativno ureditvijo in nedoslednim dejanskim uresničevanjem sprejete zakonodaje. Tudi SFRJ je svoj sistem socialne politike v precejšnji meri gradila na tradiciji obveznih socialnih zavarovanj. Do sredine petdesetih let je na tem področju ključne naloge sprejemala vladajoča KP na federalni ravni. Od konca šestdesetih let so nosilno vlogo prevzele republiške vlade, ki so razvile moderne institucije socialne zaščite in mreže različnih izvajalcev storitev. Od sedemdesetih let do razpada države pa so bile številne naloge socialne politike prenesene na lokalno raven in v podjetja.

Ustava RS v drugem členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. ker je socialna država umeščena na začetek ustave, ima naravo temeljne vrednote. Načelo socialne države je v slovenski ustavi določeno oziroma konkretizirano v več socialnih in ekonomskih pravicah, na primer v pravici do socialne varnosti v 50. členu.

Tudi v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah je med drugim rečeno, da ima »vsakdo pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami«. V Evropi človekove pravice še dodatno opredeljujeta denimo Evropska konvencija o človekovih pravicah in Evropska socialna listina.

Resolucija ZSSS

ZSSS je na svojem zadnjem kongresu sprejela posebno resolucijo z naslovom Branili bomo socialno državo in s tem zavezo za skupen boj za blagostanje in socialno varnost: »Solidarno povezani v socialni državi pa si državljani enako zagotavljamo blagostanje in socialno varnost. V socialni državi solidarno vsakemu posamezniku in njegovi družini zagotavljamo enake možnosti v šolskem sistemu in za poklicno pot ter s sistemi socialne varnosti zajamčeno socialno varnost v primeru brezposelnosti, bolezni, poškodbe, rojstva otroka, invalidnosti, starosti in smrti tistega, ki preživlja družino. Socialna država preprečuje revščino ter zagotavlja vsakomur dostojanstvo in človek vredno življenje.« ZSSS je v tej resoluciji tudi poudarila, da »zahteve po zmanjšanju solidarnosti v socialnih sistemih in posledično po prenosu odgovornosti za zajamčeno raven socialne varnosti s socialne države na posameznika« pomenijo nižanje delavskih pravic. Najavili smo sodelovanje v socialnem dialogu v okviru ekonomsko-socialnega sveta, po potrebi pa tudi aktivacijo sindikalnega članstva za druge oblike sindikalnega boja.

Za demografski sklad, ki bo služil ljudem

Vlada Janeza Janše naj bi s predlogom zakonom o nacionalnem demografskem skladu, ki je ugledal luč sveta jeseni 2020, v času nastajanja tega zapisa pa čaka na obravnavo v državnem zboru, želela skoncentrirati državne naložbe in njihovo upravljanje na enem mestu, prihodke sklada pa nameniti za sofinanciranje pokojnin ter za druge demografske ukrepe.

Kaj to v praksi pomeni in zakaj smo sindikati proti! Sindikati smo vedno mnenja, da se premoženje, ki so ga ustvarile generacije za vse, za vse tudi uporabi. Da pri tem niso udeležene le ozke skupine ljudi, temveč, če se le da, vsi. Zdi pa se, da bo naloga nacionalnega demografskega sklada molzenje teh podjetij in tekoča potrošnja zasluženega, kar bo ostalo bo pa za pokojnine. Kaj pa, če ne bo nič ostalo?

Zakon o nacionalnem demografskem skladu, kot ga sprejema državni zbor,  ne bo zagotovil dolgoročne varnosti pokojnin in pripomogel k stabilnosti pokojninskega sistema, pokojnina pa zaradi njega ne bodo nič višje.