Izdali smo novo številko 1 Delavske enotnosti, letnik 80. Ponovno v njej najdete zanimive in koristne vsebine:

  • Podčrtano – Kralji bombonov
  • Obrazi sindikata – Maja Stubelj – Pošta Slovenije
  • Delodajalci odklapljajo vagone
  • Zloraba krize za rahljanje delavskih pravic
  • Solidarnost je pomembna
  • Prosti prisilnemu upokojevanju
  • Nalezljivi virus in delavstvo na udaru

 

Podčrtano – Kralji bombonov Delavska 01 2021

Verjamem, da bomboni z novoletne jelke v marsikaterem domu ne preživijo praznikov. Tam, kjer jih seveda imajo. Eden po eden izginjajo v sladkosnedna usta, v koših pa se kopišijo svetleči papirčki, nepotrebne smeti, ki spominjajo na sladke grehe. Simbolika vladnih protikoronskih ukrepov ni slučajna.

Konec leta t2020 je vladajoča politika spet delila bombončke svojim in najbolj glasnim. Tako je recimo umaknila določilo o zamrznitvi minimalne plače iz sedmega paketa protikoronske pomoči, ker smo bili v ZSSS glasni in smo jasno sporočili, da bomo zaradi tega organizirali stavko.

Nekoliko manj ropota je bilo glede prisilnega upokojevanja, pa je to določilo v paketu ostalo. S prisilnim upokojevanjem je politika interventno – kar naj bi pomenilo začasno – za nedoločen čas povozila delavske in človekove pravice do dostojnega dela in preživitvene varnosti. Za koga bo še veljala delovna zakonodaja, če jo bodo izpodrinila civilnopravno razmerja?

Delavke, delavci in sindikati v boju za delavske pravice žal nimajo veliko političnih zaveznikov. Politika je lažje pokvarljivo blago, kot so sladki bomboni. Žalostno pa je, da nimajo zagotovnik niti tam, kjer bi naravno moral biti, na za to določenem resornem ministrstvu.

Kot pravi pregovor, medalje in krogle redko zadenejo prave ljudi. To velja tako za denar kot za stolče, ki jih v naši podalpski idili zasedajo enkrat naši, drugič njihovi. In to ne glede na sposobnost in kakovost svojega dela.

Slovenija je menda pravna in socialna država, menda naj bi spoštovala mednarodne dogovore, menda naj bi skrbel za dostojno delo in življenje vseh in menda naj bi v njej veljala pravica za vse, ne pa diskriminacija.

Mora biti tako in zahtevajmo, da bo tako.

Skupaj.

Odgovorna urednica DE Mojca Matoz

Obrazi sindikata – Maja Stubelj – Pošta Slovenije

»Sem še od nekdaj takšna, da če me spodijo skozi vrata, zlezem nazaj skozi okno,« pravi o svoji vztrajnosti naša tokratna sogovornica, vidna dolgoletna aktivistka SDPZ. Videti ljudi, prisluhiniti njihovim problemom in pomagati, kjer lahko, pravi, da je njeno vodilo v življenju. Vse to pogreša tudi v delovnih okoljih, kjer se vse bolj vsi ženemo eden mimo drugega.

V sindikat sem se včlanila kmalu po zaposlitvi na Pošti, moje aktivno sodelovanje v sindikatu pa se je začelo, ko je v meni prepoznal potencial prejšni predsednik. Najprej sem bila zaupnica, potem se postala predsednica sindikata na takratni poslovni enoti Nova Gorica, še drugi mandat pa sem na ravni celotne družbe predsednika sindikalne konference.

Sama prisegam na znanje, tega je treba osvojiti čim več, da lahko delamo dobro. Zato se tudi izobražujem, ravnokar končujem en študij in že razmišljam o  tem, da bi študirala še kaj, recimo sociologijo, saj bi tako lažje razumela, kaj se dogaja. Tudi v sindikatih potrebujemo različna znanja.

Moraš biti človeški, sočuten do drugih ljudi, jih razumeti. Če človeka razumeš, mu boš tudi pomagal. Ne pričakujem hvaležnosti, mi pa veliko pomeni zahvala, ta poplača tudi in čas. A je malo takih, ki to zmorejo.

Majda Stubelj je leta 2015 prejela nagrado ZSSS s področja enakih možnosti »roža mogota«, saj je pripomogla k ureditvi položaja sodelavke, matere petih otrok, ki naj bi ostala brez službe, in sodelavke, ki zaradi oddaljenosti delovnega mesta od kraja svojega bivanja ni mogla uresničevti svojega zasebnega in poklicnega življenja. Takrat je dejala, da je v ZSSS spoznala števile čudovite kolegice in kolega in pridobila veliko novega znanja z vključitvijo v sindikalno akademijo in se zahvalila za podporo vsem, ki so opazili njen trud. Tako bi po njenem moral vsak delodajalec opaziti in nagraditi uspešnega delavca, saj je to spodbua za boljše delo v naprej. Lasnikom podjetij oz. delodajalcem so v teh težkih časih pomembni produktivnosti, kokurenčnosti n dobiček. Slednjega je najmanj deležene prav tisti mali človek, ki v skrbi za svojo družino pristaja na vsakršne delovne pogoje, samo da obdrži delo, je še opozorila.

»Zelo veliko ljudi, ki dosežejo 40 let delovne dobe in 60 let starosti, čakajo mizerne pokojnine, 46 odstotkov upokojencev ima nižjo pokojnino od minimalne plače. Domača naloga za gospo Šmuc: kakšno pokojnino bo imela ob 600 evrih minimalne plače po 40 letih dela delavka, ki ji je prav GZS zadnje mesece na vse kriplje skušala ukrasti z zakonom za leto 2021 že zagotovljen dvig? Koliko je 61 odstotkov od 600? Pretežko? Bom pomagala: okoli 360 evrov na mesec. 240 evrov manj kot pred upokojitvijo. Znesek, s katerim je treba preživeti en mesec.«

(Novinarka Tanja Lesničar Pučko, Sonja Šmuc o delavcih, ki jih je povozil čas, Dnevnik, 5. januar 2021)

Kot že nadalje ugotavlja v svoji kolumni, gre pri izjavah, da bo prisilno upokojevanje starješih vodilo v zaposlovanje mlajših, za manipulacijo. Mnogi izmed njih mareč do štirideseta leta in več ne dobijo rednih služb. Delovna mesta starejših bodo tako postala za mlajše manj plačana in prekarn. Za to pa bodo po predlogu vlde lahko, ki bodo stari 65 let, kaznovni še enkrat, z odpuščanjem in nizkimi pokojninami. Spomnimo: petnajst delovnih let prinese pokojnino, ki znaša borih 212 evrov.