Mit: Vsi smo v istem čolnu
Mit: Sindikati so samo za zgago
Mit: Delavke in delavci so preveč zaščiteni
Mit: Od včlanitve v sindikat nimam
Mit: Trg dela ni dovolj fleksibilen

Pod drobnogled smo vzeli najpogostejše in najbolj trdovratne mite, polresnice, netočnosti o trgu dela, izkrivljena dejstva o delavcih in delavkah, delovni zakonodaji, sindikatih, mladih, gospodarstvu, družbeni neenakosti in podobno ter jih argumentirano, sistematično zavrgli, dokazali, zakaj ne držijo, in predvsem rekli bobu bob. Mite, ki jih razbijamo v pričujoči številki, smo izbrali v uredništvu. Tudi zato izbor ni končen ali popoln, še manj edini pravilen. Veseli pa bomo vaših odzivov in sugestij o tem, ali smo se lotili ustreznih tem in odgovorili na prava vprašanja. Razumeti svet, imeti pri roki relevantne infomacije in tehtne odgovore je namreč pomemben del delavskega boja. Ta pa se tako ali tako nikoli ne konča.

 

Mit: Gospodarstvo si ne more privoščiti dviga plač
V primerjavi z letom 2014 so gospodarske službe v letu 2017 skupaj ustvarile več kot 3,6 milijarde evrov neto čistega dobička. Delodajalci in njihovi zastopniki bi lahko dali ljudem več, vendar nočejo.

Mit: Ker ne garam fizično na gradbišču ali v tovarni, nisem delavec ...
Eden od ralogov za to, da se vedno več ljudi, predvsem mladih, težje identificira s skupino, kot so delavci in delavke, tiči tudi v razmerah na trgu dela, s katerimi se srečujemo danes. Gre za razliko med tem, kar si mnogi predstavljamo kot zaposlitev (osemurni delavnik, pogodba za nedoločen čas, stalna skupina sodelavk in sodelavcev), ter realnostjo, v kateri živimo in delamo (krajše pogodbe, nestabilen delovni čas, menjajoče se delovno kolje, plačilo, ki se spreminja iz meseca v mesec). Kljub temu, da med delavkami in delavci obstajajo očitne razlike v stopnji zaščite, varnosti in delavskih ter socialnih pravic, pa se je treba upreti vsem, ki nas poskušajo prepričati, da se mora vsak boriti sam zase in ne vsi skupaj. Tako razmišljanje nas namreč pripelje do tega, da delavke in delavci drug o drugem razmišljajo kot o konkurenci, ki jo je treba premagati in prehiteti, namesto da bi med sabo solidarno in tovariško sodelovali. Obenem taka dirka proti dnu počasi zniža standarde za vse.

Mit: Delavke in delavci so preveč zaščiteni
Nekatere delodajalske organizacije in posamezni delodajalci pogosto razlagajo, da jim slovenska zakonodaja ne omogoča prostih rok pri oblikovanju kadrovske politike, da slabih delavcev ni mogoče odpustiti ter so postopki pri odpuščanju preveč togi in zapleteni.
Obstoječi sistem delodajalcem omogoča številne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki so razumni in ki obsegajo vse situacije, v katerih pravo sprašuje razumen interes delodajalca za prenehanje delovnega razmerja. Tako lahko delodajalec na primer pogodbo o zaposlitvi odpove, ker delo delavca ni več potrebno (poslovni razlog), ker delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, dela ne opravlja pravočasno ali dovolj strokovno (razlog nesposobnosti), ker delavec krši svoje obveznosti iz delovnega rzamerja (krivdni razlog) in ker ne opravi poskusnega dela, ali zato, ker delodajalcev delavcu invalidu ne more zagotoviti ustreznega delovnega mesta.

Mit: Trg dela v Sloveniji je premalo fleksibilen
Kljub temu, da se danes delodajalci marsikjer soočajo s pomanjkanjem delovne sile in na nekaterih področjih le stežka najdejo kandidate za zaposlitev s primernimi znanji, še vedno poslušamo, da je trg dela v Sloveniji premalo fleksibilen oziroma preveč tog. Pa to drži?
Fleksibilnost še obstaja - študentsko delo, agencijsko delo, zaposlitev za določen čas, delo preko pogodb. Znak fleksibilnega trga dela je žal tudi porast števila tistih, ki delajo v prekarnih oblikah dela.
Agencijsko delo - Zakonodaja med drugim omogoča tudi uporabo agencijskega dela. V tem primeru so delavci zaposleni pri agenciji za posredovanje delavcev.
Z njo podjetje sklene pogodbo o sodelovanju, na podlagi katere agencija svoje zaposlene napoti na delo k naročniku. Agencijskim delavcev sicer načeloma pripadajo enake pravice kot tistim, ki so zapolseni neposredno pri naročniku, vendar pa jim je te pravice dolžan zagotavljati njihov delodajalec, torej sama agencija. Pogodba med naročnikom in agencija pa je gospodarske pogodba, v kateri se naročnik lahko svobodno dogovori o višini plačila za storitev, tj. zagotavljanje agencijskega dela, odpovednih rokih in podobno. Vse to naročniku omogoča precejšnjo fklesibilnost, sebeda sorazmerno z njegovo pogajalsko močjo pri sklepanju pogodbe, saj v takšnem primeru prošnost ni v interesu agencije, ki delo zagotavlja. Delodajalcem je na voljo precej različnih možnosti za pridobivanje delavcev oziroma storitev, ki ustrezajo raznolikosti gospodarstkih situacij. Utemeljeno lahko zatrdimo, da gre pri pritožbah na račun rigidnosti trga dela po eni strani predvsem za nepoznavanje omenjenih možnosti in predpisov, ki jih omogočajo, po drugi strani pa se za tem skriva predvsem želja po zmanjšanju stroškov dela, saj delodajalci razumljivo iščejo možnosti, kako bi si delo, ki ga potrebujejo, zagotovili čim ceneje. pri tem seveda pride prav, če tistemu, ki delo opravlja, ni treba plačati odpravnine, nadomestila za bolniško odsotnosti, regresa za letni dopust in podobno. Druga plač zgodbe je tudi v tem, da ovstaja razlika v kakovosti dela, ki ga opravi zadovoljen, pripaden delavec, in tisti, ki dela zgolj za minimalno plačo. Ter razlike se nekateri delodajalci tudi dobro zavedajo. Če pa obstaja upravičen in dejanski razlog za angažiranje dela mimo sklenitve pogodbe o zaposlitvi, bo pošten in informiran delodajalec v obstoječih predpisih vedno našel ustrezno rešitev.

Mit: Sindikati so samo za zgago, od njih ni koristi
Zgodovina delavskih bojev pa kaže, da so predstavniki kapitala po večini pripravljeni dati le minimum pravic in ga še zmanjšati. Sindikati tako imajo veliko odgovornost, saj so v sistemu tržnega gopodarstva nosilci zaščite interesov šibkejše strani in protiutež izkoriščanju.
Sindikati morajo biti močan socialni partner, saj lahko samo tako razvijejo ustrezen dialog, s tem pa je tudi konfliktov v družbi manj. Moč sindikata izvira iz njegovega aktivnega in motiviranega članstva. Članstvo in aktivacija v sindikatih pa delavk in delavcev ne sme ogrožati.

Mit: Od včlanitve v sindikat nimam nič
Pogosto vprašanje je tudi, kaj ima član sindikata več kot nečlan, saj pravice, ki jih izbori sindikata, veljajo za vse delavke in delavce. Sindikata največ očitkov "da nič ne delajo", dobijo ravno od tistih, ki niso njegovi člani, še raje od tistih, ki v sindikat sploh niso včlanjeni, a vendar uživajo pravice iz kolektivnih pogodb, zakonov in drugih predpisov, ki jih je sindikat izboril s pogajanji, pa tudi s pomočjo drugih sindikalnih akcij.
Za takšne osebe je tudi v drugih državah v veljavi izraz "prisklednik". Z njimi označujemo osebe, ki za splošno dostopne zadeve ne želijo prispevati niti časa niti energije niti denarja. Najbolj učinkovit način pridobivanja članstva z dvigom zavesti ter z njegovo aktivacijo in izobraževanjem o pomenu in dosežkih sindikalnega gibanja.

Mit: S sindikalno članarino mi samo ukradejo denar
Plačevanje članarine je po mnenju nekaterih tudi plačevanje nekakšnega zavarovanja za primer težav. Nekateri člani živijo v zmoti, da s članarino plačujejo storitve, ki jim jih je dolžan nuditi sidikata. Članarina ni namenjena temu. čeprav s članstvom in članarno pridejo tudi pravice, kot so solidarnost ob nesrečah in pravna pomoč ob težavah, se je treba zlasti zavedati, da je s članarino financiranj sindikalni boj na vseh ravnem za delavske pravice in za njihovo spoštovanje. Člani in članice lahko prek sindikatov pričakujemo ne le individualno zaščito, ampak tudi širše zavzemanje za pomembne pravice.
Sindikalna članarina ni kraja, ampak je temelj neodvisnega in solidarnostnega delovanja sindikatov. Vsi članice in člani jo redno plačujemo zato, da lahko sindikati z njo zagotovijo varnost za kateregakoli posameznega člana ali članico, ko ta potrebuje zaščito, in da se skupaj bolje in bolj učinkovito borimo za boljšo ter pravičnejšo družbo.