Nova tematska številka Delavske enotnosti piše o:

  • Skupaj - o razmerju med javnim in zasebnim
  • V istem čolnu - V istem čolnu
  • Skupaj smo močnejši, mar ne?  
  • Napad na družbo - na javno dobro, privatizacija javnih storitev,...
  • Solidarnost je mogoče zgraditi s splošnimi stavkami...


Skupaj
Ena ključnih besed, ki se je pogosto pojavila pri razmišljanju o razmerju med javnim in zasebnim,
je solidarnost. Solidarnost med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju, med starimi in mladimi, med delavkami in delavci različnih generacij, ozadij in poklicev. Iskrena, resnična solidarnost je ključna in nujna. Kdor solidarnosti ni nikoli doživel oziroma neposredno izkusil, ne more vedeti, kako močan emancipacijski potencial v resnici ima. V svetu, v katerem živimo, je solidarnost enostavno nujna. Ne eni strani smo priča izginjanju javnega dobrega, privatizaciji in komercializaciji javnih dobrin in storitev, na drugi strani pa prihaja do vsepovsodnega krčenja delavskih pravic in napadov na družbo oziroma na vse, kar je solidarnost, kolektivno, združeno in ne prinaša neposrednega dobička.

V istem čolnu
"Divide et impera" (deli in vladaj) je pratsaro načelo, ki je nehumanim oblastnikom in lastnikom kapitala skozi stoletja omobočalo, da so obvladovali množide podrejenih in izkoriščanih. Prav veliko drugače ni niti danes - številni oblastniki in glasniki kapitala si izmiščljajo vedno nove delitve, s katerimi preprečujejo in otežujejo enoten nastop delavk in delavcev za svoje pravice.


Skupaj smo močnejši, mar ne?
ZSSS je delavska organizacija, sestavljena iz različnih sindikatov dejavnosti. Naše članstvo je barvito, od industrijskih delavev, tistih, ki delajo v storitvah, do zaposlenih, ki jih vsakodnevno srečujemo v bolnišnicah, na mejah, v uradih, pa tudi v zaporih.
Solidarni in zdrženi - Prav je, da smo pri razmišljanju o zahtevah, o katerih se pogajajo kolegi iz drugih sindikatov, kritični. Prav je, da ne nasedamo provokacijam, ki jih širijo delodajalci in mediji ter včasih celo država. Prav je, da preverimo, kar slišimo, in trezno razmislimo, ali je vse res. Prav je, da smo pozorni tudi na drugo plat zgodbe. Če storimo vse to, lahko presenečeni ugotovimo, da zaposlenih v javnem sektorju sploh ni preveč in da njihove plače niso tako visoke, kot lahko poslušamo, Ugotovimo lahko, da so zaposleni v javnem sektroju prav tako delavke in delavci s pogodbami o zaposlitvi, z delodajalcem, ki ga pač predstavlja držaa, a vendar se morajo za svoje plače in drugie pravice ravno tako pogajati, protestirati in celo stavkati.

Napad na družbo
Napadi na javno dobro, privatizacija javnih storitev, privatizacija javnih storitev, krčenje delavskih pravic, delitve in pomanjkanje solidarnosti med delavkami in delavci niso padli z neba, temveč imajo skupno ozadje. Pri neoliberalizmu gre za kompleksen, nevaren proce, v katerem si heterogeni transnacionalni razred vplivnežev - direktorjev, menedžerjev, vodij finančnih, svetovalnih, pravnih aparatov - z izkorišanjem tržnih razmerjih prilašča družbeno - materialno, kulturno itn. - bogatstvo. Deluje z različnimi monopolističnimi in špekulativnimi prijemi, ohranja tesne stike z državnimi oblastmi, diverzificira svoje dejavnosti in prek številnih interesnih organizacij utrjuje svoje vpliv.

 

Solidarnost je mogoče zgraditi s splošnimi stavkami
Dr. Jože Mencinger (1941) je znan slovenski ekonomist, pravnik, akademik, raziskovalec, nekdanji podpredsednik prve slovenske vlade, iskriv pisec ter avtor več knjig. Pogosto predstavlja v prvi vrsti, ko gre za ekonomske teme - tudi glas razuma sredi ponorelega sveta, obenem pa zna kot strokovnjak zapletene vsebine podati na enostaven in razumljiv način. Kakšno je pravo razmerje med javnim in zasebnim, ne vem. Gre za vrednostne sodbe, ki se spreminjajo počasi, oblikujejo pa stoletja dolgo. V Evropi na primer velja, da šolstvo, zdravstvo in socialna varnost sodijo na področje javnih dobrin, v ZDA pa so privatizirali celo zapore. Veliko Američanov, ki volijo Trumpa, je prepričanih, da imamo v Evropi socializem ali celo komunizem, papež Frančišek in Bernie Sanders, ki zagovarjata prerazdelitev bogastva, pa sta komunista. Sindikati si morate pomagati s splošnimi stravkami, ki solidarnost povečujejo, medtem ko jo stavke v zgolj posameznih dejavnostih zmanjšujejo. Znan primer pomanjkanja solidarnosti je denimo delovanje sindikata zdravnikov, ki pogosto spregleda pravice in zahteve drugih delujočih v zdravstvu.

zakaj lahko uspemo skupaj